»Pa tudi tega ne maram, da te ljudje veselo sprašujejo kako si in pričakujejo, da boš rekel: »Fino,« če pa vedo, da se počutiš vražje slabo.«

Stekleni zvon je v prvi vrsti izraz neznanske želje in življenjske potrebe po svobodi, norost pa je le simptom spoznanja, da je ta svoboda povsem nedosegljiva. Esther Greenwood je namreč ne glede na svojo domnevno čudaškost še vedno – tako kot mi vsi – le otrok svojega časa. Naj si še tako goreče, kot mantro, vedno znova ponavlja, da se ne bo nikoli poročila, pa se še vseeno globoko v sebi zaveda, da bo tako zamudila veliko in pomembno izkušnjo. Ne le kot ženska ampak predvsem kot človek.

Partnerstvo je bilo namreč v tistih časih sinonimno s poroko, poroka pa je kot taka življenje ženske spremenila na tisoč in en način. Če je bila nekoč Esther Greenwood odlična študentka, ki je obiskovala program za nadarjene, bi se kar na enkrat prelevila v Esther Greenwood, ljubečo ženo in mamo, ki bi pri priči odvrgla svoje stare navade in pozabila pisati pesmi. Nedvomno bi tako lahko trdili, da so tegobe, ki pestijo glavno junakinjo, problemi, s katerimi se je lahko ob prvem izidu (pa tudi kasneje) poistovetilo ogromno žensk, ki so si v svojem življenju postavile drugačne cilje.

Pri rosnih devetnajstih letih se namreč Esther prične zavedati teže, ki jo je v partnerskem odnosu (predvsem pa v spolnosti) ženskam nalagala družba. Tako kot se je pred njo Dorothy Parker v svojih kratkih zgodbah na svoj način lotevala osvetljevanja vloge ženske v družbi prve polovice dvajsetega stoletja, tako tudi Sylvia Plath na tem področju nedvomno pusti svoj pečat. Problematike, ki jo je Dorothy Parker obravnavala z na videz lahkotnim tonom in zabavnimi, karikiranimi anekdotami, se Sylvia Plath loteva z brutalno odkritosrčnostjo, ki je lastna le redkim avtorjem. Še dandanes namreč psihične motnje obravnavamo z zdravo mero stigmatiziranja, v času življenja avtorice pa so bile v večini primerov takšne težave sinonim za družbeni samomor. Čeprav je bila prva izdaja tega melodramatičnega teksta Stekleni zvon izdana pod psevdonimom Victoria Lucas (prava identiteta pisateljice je bila razkrita nekaj tednov po njeni smrti leta 1963), priznanje takšne mere »šibkosti« od pisatelja nedvomno zahteva nepredstavljivo moč in predanost, ki je lastna le redkim.

Kljub temu, da bi lahko dejali, da je t.i. »žensko vprašanje« dandanes v veliki meri razrešeno in je položaj žensk in njihova vloga v družbi skoraj povsem drugačna, kot je bila v času nastanka Steklenega zvona, pa zaradi tega nikakor ne moramo trditi, da je problematika glavne junakinje zastarela in nam popolnoma nepoznana. Hrepenenje po svobodi, neskončna želja po občutku varnosti, pripadnosti in osebni izpopolnitvi je namreč skupna vsem; ne glede na spol. Tako kot mnogi mladi se namreč Esther pri devetnajstih prvič prične ukvarjati s svojim položajem v družbi. Spoznanje, da si zavoljo svojih ciljev in želja postavljen v njen temni kot, pa je nedvomno vedno boleče. Njeno življenje bi bilo tako povsem drugačno, če bi svojo osebno izpolnitev (tako kot Dodo Conway) našla v masovni proizvodnji okrogloličnih potomcev; če bi lahko pozabila na poezijo Jamesa Joycea in Williama Shakespearja in namesto tega raje obiskovala tečaj stenografije. A življenje bi bilo marsikdaj veliko lažje, če bi si svoje  ljubezni lahko izbirali sami.

Iva Tratnik: Stekleni zvon

Nedvomno v današnjih časih takšno družbeno odtujenost občuti tudi mnogokateri študent, ki namesto praktičnim težnjam življenja raje prisluhne svoji ljubezni do literature, umetnosti in humanistike. Naši cilji so namreč premnogokrat v navzkrižju s smernicami nove kapitalistične in neoliberalne družbene ureditve in odtujenostjo, ki jo občutimo. Pri tem gre nedvomno za njen stranski produkt. Od ene prekarne zaposlitve do druge nas z vseh smeri bombardirajo reklame za nove avtomobile, akcijske nakupe novega pohištva in stanovanjske kredite. Pojma redne plače in zaposlitve pa nam predstavljata eksotično žival, o kateri se veliko govori, vidi pa bolj malo. Kako torej delovati v družbi, ki te sama vidi kot manjvrednega, odklonskega ali nepotrebnega? To je vprašanje, ki si ga je postavljala tako Esther Greenwood kot tudi marsikateri diplomant omenjenih študijskih smeri.

Jerica Šemerl-Harmel