E. O. Chirovici: Knjiga zrcal

Chirovici je na koncu Knjige zrcal zapisal, da je idejo za roman dobil, ko je mami in bratu povedal, da se spominja pogreba nogometaša, ki je umrl zelo mlad. Spomnil se ga je ležati v odprti krsti z žogo na prsih, podoba je bila zelo močna. Mama in brat sta mu rekla, da so podrobnosti njegove zgodbe zelo resnične, vendar ga zagotovo ni bilo na pogrebu in je zgodbo  verjetno slišal od očeta. »Bila je le smešna zgodbica o neverjetni sposobnosti človeških možganov, da kozmetično popravljajo in celo ponarejajo spomine, a je zasejala seme mojega romana.« (Chirovici, 2017: 270) Knjiga govori o lažnih spominih na dogodke in sposobnosti domišljije, da spreminja objektivno resničnost v posameznikovo posebno resničnost.

Knjiga je izšla letošnjega leta pri Mladinski knjigi, za prevod je poskrbel Andrej Hiti Ožinger.

Roman je razdeljen na tri dele, ki prinašajo tri različne nosilce zgodbe, torej preiskovalce umora zelo znanega profesorja psihologije. Avtor zgodbo niza iz različnih vidikov, vsak posameznik, ki je bil s profesorjem povezan na tak ali drugačen način prispeva nov drobec spomina nanj, ki je lahko lep, grd, lažen ali pa povsem prirejen ipd., v večji mozaik izmuzljive objektivne resničnosti. Zgodba, ki jo skozi roman skušajo sestaviti nosilci poglavij, na trenutke postaja povsem skladna, a se kaj kmalu zaradi protislovnih informacij in spominov vprašanih, razbije na tisoče nepovezanih koščkov, ki nikakor ne bi mogli sestavljati verjetne zgodbe. Knjiga se vrti okoli vprašanja verodostojnosti posameznikovega spomina in tega kako nas naši možgani varajo, da določene dogodke priredimo, ali pa se toliko vživimo v slišano, da si predstavljamo, da smo to nekaj doživeli pa v resnici nismo.

»Rekla je, da naši spomini niso nič drugega kot nekakšen filmski zvitek, ki ga lahko izurjen montažer poljubno reže, ali nekakšna želatina, iz katere je mogoče zgnesti kakršnokoli obliko.« (Chirovici, 2017: 52)

Peter Katz je torej prejel rokopis nekega Richarda Flynna, ki želi postati pisatelj, v katerem se ta spominja svojih študentskih let, svoje študentske ljubezni Laure Baines in slavnega profesorja Wiederja, kateremu je imel priložnost pomagati pri popisu knjig iz njegove obširne, osebne knjižnice. Wieder je bil znan psiholog, zato je glavni junak Flynn neprestano izpostvljen brskanju po svoji kompleksni notranjosti, česar se niti ne zaveda najbolj. V zgodbo se začne počasi vpletati temeljno vprašanje knjige, torej verodostojnosti posameznikovega spomina. Rokopis se kar naenkrat konča, zato Katz ne izve kdo je umoril profesorja, govoriti pa ne more niti s Flynnom, saj je ta umrl. Začne se detektivsko zbiranje informacij, ki prinašajo vrsto različnih ljudi povezanih na tak ali drugačen način in s tem vrsto osumljencev, med njimi tudi Lauro Baines, danes znano psihologinjo, ki se Flynna spominja povsem drugače kakor se on nje v rokopisu. Na dan pride tudi, da je imel profesor pripravljeno knjigo pri kateri mu je Baines, danes avtorica mnogih psiholoških knjig, pomagala. Ker knjiga nikoli ni izšla, se začnejo postavljati tudi vprašanja, če jo je morda izdal kdo drug, morda celo sama Baines….

Chirovici je na koncu romana, v pisateljevi besedi zapisal: »Rekel bi, da v moji knjigi ne iščejo storilca, temveč razlog. Od nekdaj menim, da bi morali bralci po tristotih straneh dobiti kaj več, kot le izvedeti, kdo je ubil tega ali onega, ne glede na to, kako dovršeni in presenetljivi so zasuki. Prav tako od nekdaj menim, da bi moral pisatelj stremeti k odkrivanju tiste čarobnosti zgodb, ki jo zaznamuje dober občutek za skrivnostnost, hkrati pa tudi pristen književni dar.« (Chirovici, 2017: 271)

Skrivnostnost je v romanu zagotovo prisotna, vendar mu manjka tiste abstrakcije, tiste medlosti, zabrisanosti, ki jo lahko občudujemo pri Modianu. Je pa res, da so Chirovicijevi junaki postavljeni na večjo distanco iz katere sestavljajo pozabljeno zgodbo. Nosilci poglavij namreč niso niti čustveno vpleteni v preteklost določenega posameznika (Wiederja, Flynna) ampak so zgolj iskalci objektivne resnice (zato nastopajo detektivsko in zato so postavljeni na tolikšno distanco), ki pa jo je, kot smo dejali, težko najti (če sploh), saj gre za splet spominov, ki jih podajajo različni ljudje (tako ali drugače čustveno povezani z Wiederjem in Flynnom), ti pa seveda ne morejo biti verodostojni dokumentatorji preteklosti.

Tjaša Plazar

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s