Steklene niti.
Kdo veze nove steze?
Zima vezilja.
Zima se poslavlja in svoje glave so iz tal že dvignili prvi zvončki ali sneguročke, kot so jih poimenovali vaščani v istoimenski baladi Svetlane Makarovič. Kakor je smrt ledene lepotice Sneguročke grenko naznanila konec zime, tako se parajo tudi čipkasti kristalni vzorci, ki jih je v svojo odejo skrbno izvezla Zima vezilja. Toda pod seboj razkrivajo vse mogoče človeške smeti in nas iz zimskega spanca prebujajo v neusmiljen mraz…
Najnovejša pesniška zbirka Svetlane Makarovič, Zima vezilja, ki je nedavno izšla pri založbi Mladinska knjiga, je več kot dobrodošla. Ko je namreč naša največja pesnica pred leti napovedala, da je napočil čas, da se poslovi in preneha z objavljanjem novih del, je ob njenih besedah stisnilo pri srcu marsikaterega ljubitelja poezije. Toda na dejstvo, da se bo avtorici slej ko prej zareklo, je namigoval že njen citat v intervjuju za Siol iz leta 2013. Takrat je glede svoje pravljične balade Sneguročka dejala:
»V svetu vlada zlo, zato ker vsako zlo, ko se pozabi, naredi prostor novemu. Vsakič, ko se kaj hudega zgodi, ljudje postavijo spomenik in pozivajo, da se to ne bi nikoli več ponovilo, a se vseeno ponavlja. Dve generaciji se še spominjata, potem pa zlo ostane samo zgodovinski podatek.«
Zlo brez dvoma še vedno vlada, in dokler bo obstajalo človeštvo, prav gotovo ne gre nikamor. Toda če kje migeta drobec upanja, je tako zaradi velikih umetnikov, ki ne pustijo, da krivice ostanejo spregledane, in ljudi, ki slišijo njihova sporočila. Ker svet še kar naprej drvi v blaznost, na njem pa je iz dneva v dan več gorja in bolečine, za katera je že Edgar Allan Poe ugotovil, da rojevata največje umetnine, lahko rečemo, da je Zima vezilja prava sreča v nesreči.
Tiho četa gre.
Pot se spušča k prepadu.
In mesec nad njo.
Poleg čudovitih srebrnkasto-belih platnic, ki spominjajo na lesketanje snega, knjigo odlikujejo tudi risbe Andreja Brumna Čopa, s katerimi je ujel žled v vsem njegovem smrtonostnem veličastju. Prav njemu gre zahvala, da je s svojimi risbami navdihnil Svetlano Makarovič, ki je v petinštiridesetih haikujih, lepih in uničujočih kot žled, znova uspela izkazati svoje pesniško mojstrstvo. S prefinjenostjo, lastno sami Zimi, pesnica prepleta lepo in grdo, nežno in kruto, igrivost in grenkobo. Haikuje, ki morajo po japonski pesniški tradiciji s svojim bistvom »zarezati« v dušo bralca, združevanje teh nasprotij prekali z grenko ostrino, kakršno premore samo Svetlana Makarovič. Prelepe ledene rože riše neusmiljen mraz, kristalni led se lesketa kot bridko rezilo, pod mehko snežno odejo pa so zakopane smrtonosne pasti.
Smrčki v brlogu.
Mrtva lisica v snegu.
Leskeče se žled.
Toda – če se pridružim jeznemu vzkliku pesnice, potem ko je na Prešernov dan v Konzorciju zaključila branje Zime vezilje ob spremljavi Milka Lazarja – »Jebeš pokojni haiku! Svet je v razsulu!«. In medtem ko so si nekateri že skoraj iztrošili glasilke s kričanjem, si drugi še vedno zatiskajo ušesa. »Tuja stiska, tuja rana ne boli,« je odzvanjal že avtoričin presunljivi šanson Kamniti zvon. Motiv sebične ravnodušnosti do bolečine drugega, ki se pojavlja skozi vse njeno ustvarjanje, je v Zimi vezilji še posebej močan. Med pretresljive podobe vdirajo vrstice iz slovenskih narodnih pesmi; jok lačnih otrok z naravnost odvratno vedrostjo preglasi brezskrbno veseljačenje ob polki in valčku.
Daleč so vojne.
Sekaj, sekaj smrečico.
Božični puran.
Na vasi zvoni.
Burja solze posuši.
Cingcingel cingcong.
Svetlana Makarovič bralca popelje v vse prej kot idilično slovensko pokrajino, prekrito s snežno odejo zime, ki kljub svoji lepoti simbolizira otopelost, globoko spanje in smrt. Stanje, v katerem se je znašel svet, prikaže popolnoma brez olepšav in prihranjevanja krutih slik človeške sebičnosti in malomarnosti. Človek, ki s svojim vedenjem do soljudi in narave vedno močneje spominja na prašiča pod hrastom iz basni Ivana Andrejeviča Krilova, pa Svetlani Makarovič ob koncu zbirke porodi pomenljivo vprašanje, ki si ga lahko zastavi vsak med nami:
Ptički, vprašam vas.
Al’ bo že skoraj pomlad.
Ko nas več ne bo.
Brina Jamnik
Vsi haikuji so iz pesniške zbirke Svetlane Makarovič Zima vezilja. Založba Mladinska knjiga: Ljubljana, 2016.
Risbe žleda je narisal Andrej Brumen Čop.
KEVD'R 
1 thoughts on “Svetlana Makarovič: Zima vezilja”