»Od deških ur že nisem bil
kot drugi – ne z očmi odkril,
kar drugi so – in ne strasti
pil v skupnem vrelcu kakor vsi.
Iz vira istega sprejeti
gorja znal nisem, ne ogreti
srca za isto slast omam;
kar ljubil sem, sem ljubil sam /…/«
(Poe, 1985: 35)
Edgar Allan Poe se je samega počutil veliko večino svojega kratkega življenja, v katerem je vseskozi veljal za nerazumljenega čudaka. Morda je ravno navedena pesem spodbudila ustvarjalca animirane serije South Park, da sta se v eni izmed epizod pošalila na pesnikov račun ter Poeja prikazala kot izvirnega gotha, ki se pripadnikom emo in ostalih temačnih subkultur posmehuje, češ da so v primerjavi z njim le »bedni pozerji«. Četudi South Parkova karikatura upravičeno leti na pripadnike nekaterih subkultur, pa je glede Poeja le potrebno dati šalo na stran in priznati, da je bilo življenje do njega vse prej kot prijazno. Navsezadnje je prav trpljenje tisto, ki na svet spravlja največje umetniške mojstrovine; in Edgar Allan Poe nam jih je zapustil celo kopico.
Nenehna razočaranja so se že v rani mladosti zarezala globoko v pesnikovo dušo. Mlademu Edgarju, ki se je 19. januarja leta 1809 v Bostonu v ameriški zvezni državi Massachusetts rodil očetu Ircu in materi Angležinji, sta starša umrla zaradi posledic revščine še preden je dopolnil dve leti. K sreči ga je za svojega vzel škotski izvoznik tobaka John Allan, vendar se z dečkom ni pretirano razumel, zato ga ni nikoli zakonito posinovil. Edgar je s krušnimi starši kmalu odpotoval v Anglijo, kjer je živel do leta 1820, nato pa se je vrnil v Združene države.
Zelo zgodaj je odrasel v genija. S pisanjem je pričel že leta 1822, ko je imel komaj trinajst let. Do svojega osemnajstega leta naj bi po mnenju mnogih poznavalcev napisal nekaj pesmi, ki so tako dobre, da jih danes uvrščajo v antologije. Med zgodnejšimi pesmimi so naprimer Timurlenk, Pesem in Sen. Poejeva izjemna nadarjenost se je torej pokazala že zelo zgodaj, toda viharni in nestanovitni duh je mladeniča odvračal od tega, da bi se resno šolal. Kljub temu si je z nenasitnim in vztrajnim branjem pridobil zavidljivo mero razgledanosti in znanja; izredno dobro je naprimer poznal Sveto pismo in stare mitologije Bližnjega vzhoda. Razni citati v njegovih delih nedvomno pričajo tudi o tem, da je prebral ogromno del iz angleške, nemške in francoske književnosti, tudi tistih manj pomembnih. Izjemna načitanost in težke življenjske izkušnje so torej postale unikatna zmes, iz katere je nastala prav posebna in prepoznavna Poejeva poetika.
Zaradi svoje nestanovitnosti in umetniške vihravosti Poe ni niti mogel niti hotel obdržati nobene stalne službe, saj je neprestano zamujal na delo – kadar se je seveda sploh utegnil prikazati. Zaradi šibkega zdravja in vdajanja pijači mu je iz rok spolzela celo obetavna služba urednika Southern Literary Messengerja, ki jo je sicer opravljal z velikim uspehom. Leta 1839 (tri leta kasneje) je izgubil tudi službo urednika Burton Gentleman’s Magazina. Denar si je služil tudi s pošiljanjem svojih stvaritev časopisom, ki so jih zelo pogosto objavili, a je zanje dobival naravnost smešne vsote glede na to, koliko je njegovo delo cenjeno danes. Leta 1833 mu je naprimer Sporočilo v steklenici prineslo 50 dolarjev nagrade pri Baltimore Saturday Visiterju, deset let kasneje pa si je s kratko zgodbo Zlati hrošč, ki jo je poslal philadelphijskemu časopisu Dollar Newspaper, prislužil sto dolarjev.
Čeprav Poejeve nenavadnosti niso znali ceniti za časa njegovega življenja, je zato toliko bolj prevzela francoske simboliste Charlesa Baudelaira, Stéphana Mallarméja, Paula Valéryja, deloma pa tudi Arthurja Rimbauda. Odličnost njegovega pisanja so prepoznali tudi Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Jules Verne, Guy de Maupassant, Herbert George Wells in Arthur Conan Doyle, ki so si ga vzeli za učitelja psihološke gradnje pripovedi.
Poe je bil večni sanjač. Sanjarije, skozi katere je grenko vsebino svoje duše prelival v podobe v pesmih in zgodbah, so mu ponujale zavetje pred krutim, puščobnim svetom. Meja med fantazijo in realnostjo je zanj postajala vse bolj bleda in nepomembna, na kar kažejo mnoge pesmi, kot so naprimer Mesto pod morjem, Dolina nemira, Zakleti grad in še zlasti Sen v snu, kjer zapiše, da so vse, kar vidimo ali se nam zdi, le sanje znotraj sanj. V drugi pesmi z naslovom Sen vzklika:
»O blažen sen, o blažen sen!
Ko svet je v zmotah blodil,
si svetil mi skoz svet temèn,
duha v temi mi vodil.
Tvoj sij skoz burje in noči
brlel je iz daljav –
mar v soncu Stvarnosti ne rdi
še bolj svetal?«
(Poe, 1985:16)
Pri neprestanem begu iz realnosti sta mu žal pomagala tudi opij in alkohol, ki sta ga obenem utapljala v melanholičnosti in mu onemogočala, da bi objavil svoje zbrane pesmi. Ko je izšla zbirka Krokar in druge pesmi, je v spremni besedi zapisal:
»Te ničevosti sem zbral in dal ponovno tiskati predvsem z namenom, da bi jih rešil pred številnimi zboljšavami, ki so jim bile nepremišljeno izpostavljene, ko so krožile po tiskarnah. Jaz si pač želim, da bi tisto, kar sem napisal, krožilo takšno, kakršno sem napisal, če naj sploh gre med ljudi. V obrambo svojega okusa pa sem dolžan povedati, da nimam nič od tega, kar je v tej zbirki, za takšno, ki bi bilo vredno za ljudi, ali kaj prida ugledno zame. Razmere, ki jim nisem mogel biti kos, so mi preprečile, da bi se kdaj kadarkoli resno potrudil za kaj takega, kar bi moglo biti v srečnejših okoliščinah takšno, kakršno bi rad izbral. Pri meni pesnjenje ni bilo namen, ampak ljubezen; do ljubezni pa je treba imeti spoštovanje; pesmi ne smejo in ne morejo biti kar tako skaljene z revnimi nadomestki ali še bednejšimi pohvalami ljudi.« (Poe, 1985: 153)
Citat priča o tem, da so mnoge izmed njegovih pesmi ostale v številnih različicah, za katere niti ni povsem jasno, ali so njegove ali ne. Kljub temu pa je v njihovem slogu, melodičnosti in zvočnosti težko prezreti mojstrstvo, ki ga je mogel doseči edinole Poe.
Leta 1847 je usoda zadala še en udarec pesnikovi razboleli duši. Po dolgi bolezni je namreč umrla njegova sestrična Virginia Clemm, s katero je bil poročen od leta 1936, skupaj pa sta životarila v hudi bedi. Poejeve manično depresivne narave od tedaj ni mogla več pomiriti naklonjenost nobene ženske. Bolečina je ustvarila najznačilnejšo temo njegove poezije, ki je po njegovih besedah »nesporno najbolj pesniška tema na svetu« (Poe, 1985: 46): smrt lepotice. V slavnem eseju z naslovom Filozofija kompozicije Poe razlaga, da je tema najbolj pesniška, kadar se otožnost združi z lepoto.
Smrt je v njegovih pesmih in zgodbah stegnila svoje koščene prste po mnogih ženskah: Anabel Lee, Lenore, Berenice, Ulalume in številnih drugih. Toda nobena izmed mrtvih krasotic za Poeja ni tako skrivnostno privlačna, tako nerazumljivo zapeljiva kot sama smrt. Andrej Arko v odlični spremni besedi k Poejevim izbranim pesmim iz leta 1985 ugotavlja, da se za pesnika značilna zmes lepote in groze na nek način »že skoraj dotika skrajne sadomazohistične estetike« (Poe, 1985: 99). In res: Poe je s smrtjo naravnost obseden, že skoraj nasladno pijan od bolečine, ki jo prinaša ta okrutna domina. Življenje namreč ni drugega kot počasno umiranje, zato je človek vseskozi v njenem primežu, dokler mu ne zada zadnjega, milostnega udarca. V pesmi Za Annie je življenje celo izenačeno z dolgotrajno vročično boleznijo, ki jo lahko ozdravi le smrt. Onkraj smrti se odpira neskončno vsemirje; tihi, čarobni kraj, ki ga osvetljuje oddaljeni žar ponosne zvezde večernice.
Vse to na nekakšen bizaren način spominja na sestavo Poejevih kratkih zgodb. Poe bralca drži v podobni boleči napetosti, kot to s človekom počne gospodarica smrt. Napetost in srhljivost se stopnjujeta do grozljivega konca, ki je vrhunec zgodbe, obenem pa predstavlja nekakšno osvoboditev in olajšanje, kot bi se prebudili iz nočne more.
Srhljivost in vznemirjenje sta poleg nesporne odličnosti Poejevih del verjeten razlog, da so izjemno popularna še danes. Spominjam se, kako me je na nekem izpitu profesor vprašal, kateri avtor kratkih zgodb mi je najljubši. Še preden sem uspela odgovoriti, me je utrujeno prekinil: »Pa ne Poe, prosim. Že ves dan poslušam samo o njem.« Nad tem se seveda nisem mogla pretirano čuditi. Poleg Poejeve osamljenosti, s katero se v današnji dobi razosebljenja lahko poistoveti marsikdo, nam njegove kratke zgodbe dajejo pristno živalsko vznemirjenje, hlepenje po krvi, ki smo si ga kot civilizirana družba prepovedali. Te prepovedi bi markiz de Sade imenoval »smešna nadutost«, saj meni, da svojih nagnjenj ne smemo nikdar žaliti, sicer lahko kaj kmalu zapademo v mrtvilo. Morda se je zgodilo ravno to. Zakaj bi bile sicer tako popularne s krvjo prepojene serije, kot so Igra prestolov, Hanibal ali Dexter? Ta nagnjenja še vedno obstajajo in so lastna vsakemu človeku, četudi se ošabno smatra za boljšega od živali. Celo ob športnih dogodkih nismo drugega kot množica v areni, željna krvi gladiatorjev. Takšno je pravo človeško srce, zakopano pod deskami morale in razuma. In vse glasneje bije, to ostudno srce.
Brina Jamnik
VIRI:
Edgar Allan Poe: Krokar. Izbrano delo. Prevedel Andrej Arko. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985.
Edgar Allan Poe: The Complete Tales and Poems of Edgar Allan Poe. New York: Barnes & Noble Inc., 2006.
KEVD'R 
1 thoughts on “Edgar Allan Poe: Mojster mrakobe”