BUKOWSKI: Način življenja je pesem. In obratno.

imagesPriznati norost in se postaviti njej v bran v svetu, ki se predstavlja za normalnega in ki rojeva strahu darovane otroke, ki bodo kot starši prikimavali običajnemu, davno sprejetemu, normiranemu, da bi se zaščitil pred razkritjem lastne odklonskosti in s tem obsodbe (celo kazni), je pravzaprav najbolj pogumno dejanje, s katerim se človek postavi ob rob. Tam poseda, podaljšuje trenutke v pesmi in se opaja z ambrozijo. Sedaj že popolnoma tuj svet ga obsoja, ker mu zavida ustvarjeno svobodo, katere sam ni sposoben ustvariti, saj bi s tem žrtvoval splošno všečnost, tiho posedanje zadaj in nenazadnje svojo zvesto pripadnost čredi.

Samosvoj Bukowski seveda nikoli ni pripadal nobeni književni skupini ali šoli. Po načinu pisanja in literarnemu stilu je bil še najbližje pesnikom »beat generacije«, Kerouacu, Corsu, Ginsbergu, Ferlinghettiju in drugim. Beat Generation je bilo gibanje v ameriški književnosti v petdesetih letih dvajsetega stoletja, zelo odmevno pa predvsem v šestdesetih letih. Umetniki so z nekonvencionalnimi deli protestirali proti potrošniški družbi in (zlagani) morali.

Bukowski se je v svojih delih pogosto poimenoval kot Buk, Hank ali Henry Chinaski. Ta (samooklicani in ponosno razgaljeni) pijanec in kurbir s svojim slogom neposrednega izražanja, ki je nastal kot posledica očetovih batin (tako je rekel), bralca nagovarja direktno v drobovje.  Včasih je namreč težko razločiti med veščami in metulji v trebuhu. Tako zelo je namreč iskren, da človeka prisili v soočenje s čustvi, ki bi jih lahko šteli pod deviantna. Njegova tendenca je bila pisati iskreno in ekonomično – povedati točno tisto, kar je mislil (brez kasnejšega popravljanja). Pristnost se kaže v dejstvu, da sta njegovo pisanje o življenjskih situacijah, v katerih se je znašel in življenjska praksa popolnoma sovpadala. Oboje je bilo neposredno, surovo, divje, z izrazi svojevrstnega pogleda na svet, v katerem je (ob robu) živel, a mu ni pripadal, ter z momenti iskrenega hrepenenja po nežnosti. V pesmih z erotično vsebino je namreč spolnost le redko sama sebi namen. Pogosto so vpletena tudi čustva. Zasledimo lahko razkritje potrebe po čustvih, ki manjkajo v njegovem življenju. Z nekaterimi ženskami se je zapletel iz ljubosumja ali prizadetosti. Pisal je o brezupnih zvezah, kjer so čustva ljubezni živa in močna, vendar razum napoveduje ločitev. Bukowski je živel za trenutek. To je razvidno iz njegovega načina življenja, ki ga spoznamo s prebiranjem (avtobiografskih) pesmi in proze.

Najpogostejše tematike, ki se jih je Bukowski dotikal v pesmih in prozi (začel jih je pisati šele pri štiridesetih letih, a izdal veliko zbirk) so pijača, ženske, konjske dirke, v zrelem obdobju (ko je našel pravi čas za spopad) pa je začel pisati o spominih (in s tem travmah) iz otroštva. Tukaj mislimo pesmi, ki so govorile o očetovem nasilju ter mamini apatičnosti. Sovraštvu in nasilju svojega očeta je Bukowski pripisoval zasluge, da je postal pisatelj. Podrobne opise psihičnega in fizičnega nasilja lahko preberemo v romanu Špeh na kruhu (Ham on Rye). Kasneje je svojega očeta označil za strahopetca, vendar ni zanikal njegove krvi. Priznal je, da je očetovo »dediščino« najbolj začutil med prepiri z žensko, saj ga je lastno ravnanje spomnilo nanj. Bukowski svojega očeta ni preziral samo zato, ker se je nad njim fizično izživljal, razlikovala sta se tudi po pogledu na svet. Njegov oče je verjel v tradicionalne ameriške vrednote, bil je veren in smisel življenja sta mu predstavljala delo in služba. Mladi Bukowski je kmalu spoznal zlaganost vrednot in hipokrizijo tistih, ki jih razglašajo. V boga ni verjel, delu pa se je izognil, če se je le dalo in se zaposlil le po sili razmer. Delal je zato, da je lahko živel, ne pa obratno.

Urejena mesta in v njih urejeni ljudje s tem primernim, urejenim (»normalnim«) načinom življenja so se mu upirali in ga dolgočasili. V štiridesetih letih je v iskanju mesta, ki bi ga zares prevzelo, prepotoval celo Ameriko. Po več letih iskanja je pristal v Los Angelesu in tam našel prostor, kjer se je s svojim nemirom počutil dobro. Tokrat je stanoval v povsem drugačni četrti kot pred leti s starši. To okolje je predstavljalo družbeno dno. Okoliš je imel visoko stopnjo kriminala in brezposelnosti, po cestah so se potikali ljudje, ki so iskali lahke poti do hitrega zaslužka. Takšne razmere so ga navduševale in navdihovale. Seveda pa Bukowskega ni pritegnil divji način življenja samo pri drugih. Ni bil tiste vrste pesnik, ki molče opazuje dogajanje in ga potem umetniško predela za na papir. Sam je posegal v dogajanje in s svojim obnašanjem načrtno sprožal dogodke, nato pa z zanimanjem opazoval odzive ljudi. Po načinu pisanja (minimalizem) mu je blizu Carver. Slednji je namreč dejal, da je treba pisati o tistem, kar najbolje poznaš, šele tako namreč ljudi prepričaš in dosežeš.

Bukowski je priporočljiv vsem tistim, ki se raje (neprestano) maskirajo za metafore, kot da bi zarezali z neposredno iskrenostjo. Kajti tudi to je treba znati poleg izumljanja novega. Čar je namreč tudi v preprostosti. Vsem tistim, ki si težko priznajo določene občutke zaradi strahu, zaradi usedlin metafizičnega, ki se je globoko vsidralo v možgane, ki jih plodi zabetonirana tradicija. Vsem tistim, ki bi se najprej morali pogovoriti sami s seboj, preden odprejo usta svetu, da vidi razmajane besede, ki odpadejo vsakič, ko se ustnice spet stisnejo v minus.

Tako kot so njegove pesmi brez klasične forme, so njegova čustva in razmišljanja v njih brez maske in olepšav. In kaj malo mu je mar kako bo sprejet.

Tjaša Plazar

Še ena pesem:

don’t come round but if you do …

yeah sure, I’ll be in unless I’m out
don’t knock if the lights are out
or you hear voices or then
I might be reading Proust
if someone slips Proust under my door
or one of his bones for my stew,
and I can’t loan money or
the phone
or what’s left of my car
thought you can have yesterday’s newspaper
an old shirt or a bologna sandwich
or sleep on the couch
if you don’t scream at night
and you can talk about yourself
that’s only normal;
hard times are upon us all
only I am not trying to raise a family
to send through Harvard
or buy hunting land,
I am not aiming high
I am only trying to keep myself alive
just a little longer,
so if you sometimes knock
and I don’t answer
and there isn’t a woman in here
maybe I have broken my jaw
and am looking for wire
or I am chasing the butterflies in
my wallpaper,
I mean if I don’t answer
I don’t answer, and the reason is
that I am not yet ready to kill you
or love you, or even accept you,
it means I don’t want to talk
I am busy, I am mad, I am glad
or maybe I’m stringing up a rope;
so even if the lights are on
and you hear sound
like breathing or praying or singing
a radio or the roll of dice
or typing –
go away, it is not the day
the night, the hour;
it is not the ignorance of impoliteness,
I wish to hurt nothing, not even a bug
but sometimes I gather evidence of a kind
that takes some sorting,
and your blue eyes, be they blue
and your hair, if you have some
or your mind – they cannot enter
until the rope is cut or knotted
or until I have shaven into
new mirrors, until the world is
stopped or opened
forever.

C. Bukowski

Advertisements

One thought on “BUKOWSKI: Način življenja je pesem. In obratno.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s