Pogovori z mačko Moniko: ko mačke spregovorijo, ljudje umolknejo

Pri Mladinski knjigi je v letošnjem letu izšla prava “mačja knjiga”. Že platnice sugerirajo, da gre za svojevrsten in mestoma izjemno duhovit, a luciden dialog med pesnikom ter pisateljem Kajetanom Kovičem in njegovo štirinožno prijateljico Moniko. Avtor knjige in dolgoletni lastnik črno-bele mačke je konkretno pobrskal po spominu – Monika je namreč članica družine postala že leta 1987 – in zapisal njune najlepše dogodivščine. Četudi je knjiga Pogovori z mačko Moniko izšla posthumno, je pred nami iskren zapis o pesnikovem doživljanju svojevrstnega prijateljstva, ki je trajalo kar devetnajst let. Iskrivost, modrost in prisrčna iskrenost vejejo iz vrstic, bogato opremljenih s fotografijami iz avtorjevega arhiva ter začinjenih s posnetki, nastalimi izpod fotoaparata pevke Nece Falk. Celotno podobo pa Pogovorom vdahnejo še ilustracije Ane Baraga.

Kajetan Kovič (Pesmi štirih, Ogenjvoda, Labrador…) je posebno, redko prijateljevanje ubesedil in mački namenil dobršen del dialoga. Protagonista sta oba: enakovredna sogovornika, ki razmišljata vsak po svoje. Prijatelja ponovno postaneta ob polni mačji skledi, ko Monika zakoplje bojno sekiro, četudi (skoraj) nikoli ne predeta enakih niti. Bežen ošvrk kazala bralca lahko zavede, da gre za pravljico – naslovi posameznih poglavij so podobni tistim v slikanicah (Monika in mačja hrana, Monika in ptiči, Monika in vzgoja, Monika in psi…), a vendar knjiga skriva globljo notíco. Mačji dnevnik je nekakšen Kovičev resumé življenja, uvid in priznanje, da je v živalskem svetu vse drugače. Živali razmišljajo diametralno nasprotno človeku – ne nujno napak ali prav, pa vendar: če bi le lahko govorile, bi povedale drugače. Zato iz knjige veje nekakšna posebna modrost, ki jo je Kovič položil v mačja usta. Živali razmišljajo drugače, in ja: če bi lahko govorile, bi se morda ljudje lahko od njih marsikaj naučili. Zato v Pogovorih ne gre zgolj za spominski dnevnik, temveč se dialog mestoma razširi v pravi filozofski dvoboj, kjer obe strani argumentirata svoje mišljenje. Navzven enostavna, otroška slikanica tako dobi okvir eksistenčnih vprašanj, povedanih na preprost, realen način. Mačka Monika je junakinja, prava družinska članica, ki je svoje lastnike marsikaj naučila – predvsem potrpljenja in fokusiranja na tiste res pomembne stvari v življenju. Kajti živali ne komplicirajo; njihov vsakdan se dotika hrane, gibanja in ljubezni, zato so vse ostale stvari nekje daleč v ozadju. Živali so preproste, prvinske, a nikoli skromne: Bla, bla, bla, je rekla Monika. Zamisli in sklepov se ne da jesti. Važna je akcija. Jaz ne sklepam, da bom lovila miši, ampak se usedem pred mišjo luknjo, in ko miš pride, jo ulovim. Preprosta in učinkovita logika, tako daleč stran od človeškega prevpraševanja, mencanja in iskanja tako imenovanih bližnjic (ki pa to sploh niso). Besedne igre, izvrstne (mačje) domislice, pregovarjanja in kompromisi se zaključijo s pravo mačjo evidenco; avtor je zvesto beležil prihode in odhode vseh Monikinih potomcev. Četudi je zaključek žalosten – Moniko so uspavali leta 2003 – pa iz knjige veje svojevrstna pozitiva. Živali niso le skupek dlak in kosti; če bi lahko govorile, bi bile več kot primerni sogovorniki – zahtevni, a realni.

Kajetan Kovič je ubesedil neubesedljivo in pokazal, da je mačji svet svet zase. V njem ni prostora za laži, kompliciranje, živciranje ali hudobijo. Mačke so pragmatične, realne in neubogljive. Zahtevajo svoj končni prav (ali vsaj krožnik mesne konzerve), nikoli pa se karakterno ne približajo človeku. Njihov razum je superioren, tako drugačen, svež in inovativen. Kajti avtor je preko mačke manifestiral svoj pogled na družbo, ljudi, okolico: Nisem še slišal, da bi bilo koga treba tepsti zato, ker je neumen, sem ugovarjal. Seveda ne, je rekla Monika, ker ste ljudje butasti in tepete tiste, ki so pametni. Mačja pamet brez komentarja!

Anita Volčanjšek