Alan Forrest: Napoleon

Napoleon je poglobljena biografija Napoleona Bonaparta, ki jo je napisal mojster za francosko revolucijo, obdobja cesarstva in za zgodovino vojskovanja, Alan Forrest. Forrest je profesor novejše zgodovine in direktor za raziskovanje 19. stoletja na univerzi v Yorku v Veliki Britaniji, član uredništev publikacij French History in War in History ter član znanstvene revije Annales historiques de la Révolution française. Biografija je, v prevodu Igorja Antiča, izšla pri Cankarjevi založbi letošnjega leta.

Avtor biografijo začenja s prenosom Napoleonovih posmrtnih ostankov iz Svete Helene v Francijo in dilemami kje bi bilo sploh najbolj primerno pokopati tega velikega imperialista, saj bi celo mrtev lahko vplival na nov politični režim. Nadaljuje smiselno na začetku, na Korziki, deželi Vendette, kjer je bil Napoleon rojen in kjer je korziško vprašanje, zaradi ugodne lege dežele, postalo aktualno vsakič, ko so se velike evropske sile znašle v vojni. Avtor opiše politična dogajanja na Korziki in s tem skuša prikazati čas in razmere v katerih se je Napoleon rodil in odraščal, kar je seveda še kako smisleno za gradnjo njegovega profila kot človeka, vojskovodje in politika. Prva prelomnica v Napoleonovem življenju je bila zagotovo dobra, strateško premišljena odločitev, da stopi na stran Francije pri načrtih, ki je imela s Korziko in ideološki odmik od korziškega narodnega heroja Paquala Paolija (ki je bil zaslužen za kratko neodvisnost Korzike), saj je le tako lahko uresničil svoje težnje kot vojskovodja in postal viden. Za privrženost Franciji se je odločil, ker je v njej videl prihodnost za izpolnitev osebnih ciljev in ambicij. Vseeno pa mu je Korzika vedno ostala v krvi.

»/…/ mladi Bonaparte si je utrl pot v življenje in vojaško kariero v enaki meri s trdim delom kot z družinskimi vezmi in očetovim marljivim tkanjem družbenih stikov.« (Forrest, 2017: 40)

Forrest meni, da se Napoleon za svoj vzpon lahko zahvali francoski revoluciji, njenima idealoma svobode in enakosti, meritokraciji, vgrajeni v njene temelje, in obsežnim institucionalnim spremembam, ki jih je revolucija prinesla. Stari režim je namreč podpiral in poudarjal privilegije in dediščino, se navduševal nad plemstvom, hierarhijo in nad družbenim redom, ki je sicer cenil ideje časti, a obenem navadnim državljanom ni omogočal službe v častniškem zboru vojske ali kraljevi upravi. Tako je Napoleon, ki ni bil francoski plemič ampak sin odvetnika iz Korzike (slednji je sicer na Korziki spadal v višji sloj) svojo kariero lahko začel samo kot topničar. Kot vojak je goreče zavračal plenjenje in ropanje (ko je postal general se je to mišljenje spremenilo), poudarjal je, da je potrebno vzdrževati red, bil je proti anarhiji. Tukaj se vidi njegov ideološki odmik od korziške politike, ki ima precej razpuščeno, razbojniško, klansko zgodovino. Mladi Napoleon je veliko bral Rousseauja in zgodovinske knjige, cenil je Cezarja, Voltaira, Diderota in druge, imel se je za razsvetljenca. »V zgodnjih razmišljanjih je dosledno zagovarjal potrebo po močni državi, ki bi varovala šibke pred izkoriščanjem bogatih in močnih, in izrazil zdrav dvom o duhovništvu in njegovih naukih./…/ versko krizo (je) začutil zgodaj, in sicer ko je v šoli poslušal katoliško pridigo, v kateri je duhovnik izjavil, da so Katon, Cezar in druge velike osebnosti starega sveta obsojene na večno prekletstvo.« (Forrest, 2017: 44) Napoleon je bil ogorčen, ker je moral poslušati, »/…/da morajo najkrepostnejši možje starega sveta trpeti v večnem ognju, ker niso sledili veri, o kateri niso nikoli ničesar slišali.« (Forrest, 2017: 44)

Pohod na Italijo in s tem nad Avstrijce je Napoleonu prinesel željeni ugled velikega vojaškega voditelja, taktika in bistroumnega stratega. Bitka pri Lodiju naj bi bila kal vseh njegovih naslednjih junaštev. Napoleon je bil vešč pri uporabi večplastne propagande (bil je rojen propagandist) in tudi umetnosti. Z njima se je v vsem svojem odličju predstavljal javnosti, služila pa mu je pa tudi za utrjevanje vojske in zbijanje morale nasprotnikov. Ko se je odpravil v t.i. kolonialno vojno, da bi Veliko Britanijo prizadel v Indiji ne pa konkretno na otoku, je s seboj na pot odpeljal številne znanstvenike, ki naj bi preučevali ostanke starih kultur, jezik, ptice ipd.  Njegov pohod na Orient je bil vojaško neuspešen a kulturno zelo plodovit – Napoleon se je imel za naslednjega Aleksandra Velikega. Na svoj pohod se ni odpravil nepripravljen. Prebiral je Koran, Cookova Potovanja, itd. Pridobljeno znanje, priprava na osvajalski pohod, mu je vsekakor koristila pri diplomacijskih odnosih z deželami v katere je vstopil. Ni se namreč kazal kot nekdo, ki želi zgolj korist marveč je vedno ponudil roko sožitja in tolerance. Od tod dalje biografija sledi Napoleonovem političnem vzponu do leta 1799, ko je postal prvi konzul pa vse do naziva cesarja in se nazadnje počasi končujez njegovim padcem in izgnanstvom na Sveti Heleni. Željo po veliki Franciji, po imperiju pravzaprav, mu je zagotovo pomagala izpolnjevati vdana vojska, ki jo je venomer znal motivirati in razumeti, vedno se je namreč postavljal med njih, kot njim enakega, s tem in obljubami večne časti in slave, pa jih je seveda osvojil vedno znova, tudi ko jih je predramila izčrpanost.

Las Cases je v Spominih s Svete Helene pozval ljudstvo, da je Napoleona treba razumeti kot sina revolucije, kot načelnega človeka, ki je ostal privržen republikanskim idealom. »Napoleon se je v zgodovino skrbno umestil kot demokrat, ki je odražal voljo ljudstva, in je v izrazitem nasprotju z Burboni in politiki restavracije znal prisluhniti Francozom. Zelo jasno je skušal prepričati francosko javnost, da pripada levici in da je demokratičnost del njegove narave.« (Forrest, 2017: 262)

Po Napoleonovi smrti so iz strani tistih, ki so bili z njim v pregnanstvu, v javnost udarili številni spomini na Napoleona in s tem ohranjali njegov mit živ. Cesar, ki je bil celo življenje nenasiten bralec in mu je umetnost nasploh pomenila veliko, je očaral tudi številne pesnike in prozaiste: Scotta, Byrona, Southeyja, de Quinceyja, Thackerayja in druge.

Širile so se tudi pesmi, ki so sanjale o cesarjevi vrnitvi:

Mi, njegovi vojaki, vemo, da so ga njegovi ječarji

ponoči z ladjo na silo odvedli;

da od takrat preoblečen in sam blodi

po svojem velikem cesarstvu, ker ga zasledujejo.

Ta utrujeni konjenik, ta divji lovec, ki prihaja iz gozda,

je morebiti on: prihaja, da bi rešil Francijo.

Ali ni res, moj Bog, da ni mrtev? (Forrest, 2017: 270)

Pričujoča biografija Napoleona naslika od blizu, najprej kot človeka in šele nato kot vojaka, politika, diplomata in nazadnje cesarja. Napoleon, rojeni propagandist, se je celo življenje trudil za svoj ugled, za svojo idealno in močno pojavnost v javnosti. Vsekakor je eden izmed močnejših ikon, vtisnjen globoko v kolektivni spomin.

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s