F. M. Dostojevski: Ponižani in razžaljeni

»To je bila mračna zgodba, ena tistih mračnih in mučnih zgodb, ki se tako pogosto neopazno, skoraj skrivnostno odvijajo pod težkim peterburškim nebom, v temnih, skritih kotičkih velikanskega mesta, v divjem vrtincu življenja, omejenega egoizma, nasprotujočih si interesov, mrke razuzdanosti in skrivnih zločinov, v vsem tem najglobljem peklu nesmiselnega in nenormalnega življenja…« (Dostojevski, 2017: 245)

Roman Ponižani in razžaljeni, ki velja za najbolj biografski roman Dostojevskega, je izšel letošnjega leta pri Mladinski knjigi, za prevod in spremno besedo je poskrbel Borut Kraševec. Najbolj biografski zato, ker prinaša ne le pomenljive ljubezenske trikotnike v katerih jo je Dostojevski v resničnem življenju ponižan večkrat skupil, marveč tudi zaradi specifičnih navad pri snovanju nove pripovedi, ki je skupna pripovedovalcu pričujočega romana in Dostojevskemu. Gre pa še za nekaj pomembnega. Pričujočo zgodbo, ki jo je Dostojevski v podlistku začel izdajati v svoji mesečni literarno-politični reviji Vremja in je, kot pove sam, tematsko zelo blizu odmevnemu romanu Bedni ljudje, pripoveduje prvoosebni Ivan Petrovič (Aljoša), v njej pa gre tudi za vrednotenje sprejema Bednih ljudi (omenja se na primer B-ja; gre za Belinskega, ki je bil nad Bednimi ljudmi zelo navdušen), saj roman berejo vsi junaki v romanu in se z njim poistovetijo na večih nivojih. Like iz romana lahko v zametkih prepoznamo že iz prejšnjih avtorjevih del ali pa so zametki za like v njegovih nadaljnjih delih.

Dostojevski se mi je zdel vedno mojster za ustvarjanje psiholoških profilov ljudi in Ponižani in razžaljeni so me očarali bolj zaradi tega kot same fabule. Kljub temu, da se mi je besedilo na trenutke zdelo že pretirano melodramatično, mu je uspelo zajeti dva tipa ljubezni. Na eni strani imamo neke vrste najstniško, naivno ljubezen, ki se je ne da pojasniti (ker ni prava ljubezen) in drugo, iskreno, brezpogojno, morda tudi idealizirano ljubezen. Vendar ne v smislu ideala, ki si ga ustvarimo sami in se zruši v trenutku, ko osebo pobližje spoznamo. Idealna v smislu neegoističnega sprejemanja sočloveka in vseh njegovih napak. Obe ljubezni vežejo nujne intrige.

Kljub prvoosebni pripovedi se pripovedovalec v romanu nikoli povsem ne razkrije, deluje hladno, njegova čustva se ne razlijejo pa čeprav doživi kupico čustvenih pretresov. Morda izbira prvoosebnega pripovedovalca ni preveč spretna za to kar je želel doseči. Dostojevski bi morda moral zgodbo pripovedovati iz pozicije tretjeosebnega pripovedovalca, s tem bi se namreč izognil tehnični težavi»kako motivirati prisotnost pripovedovalca pri tem ali onem dogodku – njegova prisotnost je pač potrebna za to, da lahko sam vse vidi in sliši, in to pozneje tudi opiše.« (Dostojevski, 2017: 513) S tem bi se izognil tudi že kar neverjetnim naključjem, da se vedno znajde na pravem kraju, kjer sliši določeno zgodbo, pretirani uporabi nemotiviranih prvoosebnih izpovedi oseb glavnemu liku in naravnost brezglavemu tekanju glavnega lika od ene osebe do druge, da bi zgodbe slišal ali pa jih prenašal.  Za tak prijem je nujno, da je avtor medel in nerazkrit, je zgolj orodje, bolj ali manj nezainteresirana ušesa, statist, tehnični lik. Slednje pa ne deluje dovolj iskreno, izgubi se realizem, ki bi zgodbo naredil za verjetno. Ne upraviči se njegova močna vpletenost v sam kontekst dogajanja. Pripovedovalec se posluži dveh gledišč iz katerih pripoveduje zgodbo – iz sedanje pozicije, kjer je pasivno del zgodbe (pasivno ker smo rekli, da je zgolj tehnični tip) in distancirane pozicije umirajočega literata, kjer zapisuje spomine iz svoje bližnje preteklosti. Zgodba torej ni pisana povsem linearno, je pa res, da bi distancirana pripoved lahko prišla bolj do izraza, mislim da morda takšna kot je, nedodelana, sploh ni potrebna, in povsem očitno je, da se je Dostojevski z njo soočal prvič.

V romanu se razpletata dve zgodbi, ki sta med seboj intrigantno povezani. Prva zgodba deluje kot nekakšna moralna nota, kot možna usoda, ki bo doletela like, če se v življenju ne bodo odločili pogoltniti svojega ponosa in ravnali kot jim veli srce. V obeh zgodbah se pojavljajo že kar neverjetne podobnosti. Kljub vsem omenjenim pomankljivostim, roman odlikujejo določeni močni odlomki in izpovedi likov (izpoved kneza Valkovskega me je naravnost navdušila), tankočutni opis podoživljanja travme Nelly in neizmeren občutek Dostojevskega za »majhne« ljudi in njihove temne, žalostne zgodbe. V romanu nastopajo zamaskiranci, ki počasi slačijo maske ali drugače aristokratski izkoriščevalci polni zlobe, na drugem polu pa imamo globoko ljubeče, plemenite ljudi, ki jim je skupno to, da so ponižani in razžaljeni, … Iz vsake ponižane in razžaljene osebe vre neznosen občutek sramu, ki ga aristokrati ne poznajo.

Roman je izjemno aktualen še danes, saj človeška sebičnost ne pozna meja niti ni vezana na določeno dobo, ždi v bistvu vsakega človeka, le da so dejanja, ki izvirajo iz nje pri nekaterih bolj radikalna kot pri drugih. Zagotovo pa je postala bolj nevarna, pomembno kolo kapitalizma. Temeljne človeške lastnosti, ki se danes zdijo nepogrešljive za preživetje posameznika in so bile nujne za preživetje že v času Dostojevskega so strašljive: tekmovalnost, koristoljubje, zvijačnost, privoščljivost, opravljivost,…  Pot do trona namreč vodi preko trupel. Vseeno pa Dostojevski ostaja optimističen, materialne dobrine namreč nikoli ne prinesejo duhovnega zadoščanja kakršnega čutijo ponižanih in razžaljeni, ko se zgodba razplete in ko je njihovih stisk konec. Duševne stiske namreč lahko občutijo samo tisti, ki imajo dobro srce, drugim so prizanesene.

»Dobri ljudje ne čakajo, da bi jim najprej kaj naredili, Nelly. Tudi brez tega radi pomagajo tistim, ki so potrebni pomoči. Pomiri se, Nelly. Na svetu je veliko dobrih ljudi. Tvoja nesreča je samo v tem, da jih nisi srečevala, predvsem takrat ne, ko je bilo to potrebno.« (Dostojevski, 2017: 386)

 

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s