H. HESSE: Pomembnost kritičnega sprejemanja in skepse

Hermann_Hesse_1925_Photo_Gret_WidmannMorda zdaj, ko sem se ponovno lotila obirati iz Hessejevih kosti še zadnja mesena vlakna, še bolj kot prej menim, da je največ kar lahko človeku podariš, (svoja) zgodba. To je zato, ker je Hesse dojemal človeka kot nekaj enkratnega in neponovljivega, kot »enkraten poskus narave.« Pravi, da če bi človeka z ubojem lahko dokončno spravili iz sveta, zgodb sploh ne bi bilo več smiselno pripovedovati. “Vsak človek pa ni le on sam, temveč je tudi tisto enkratno, čisto posebno, v vsakem primeru pomembno in nenavadno mesto, na katerem se križajo pojavi sveta, le enkrat tako in nikoli več. Zato je zgodba vsakega človeka pomembna, večna, božja /…/.” (H.Hesse) Gre za pomembnost artikulacije posameznika v svetu, saj je vsak enkraten in vreden pozornosti.

Hesse je poudarjal človekov individualizem. Ne malokrat spomni na Nietzscheja in njegovo (afirmativno) voljo do moči, ki žene človeka, da se čez niz vzornikov neprestano samopresega in osmišljuje. To je pot do nadčloveka, ki pa nikakor ni idealen tip, saj se v njem neprestano spodrivajo tako negativne kot pozitivne sile, pomembno je le, da pozitivne prevladajo. Od tod dalje lahko sledimo njegovem značilnem dualizmu, ki se kaže v razklanosti posameznika s samim seboj (duhovni svet proti svetu čutov na primer), kar je posledica razklanosti dveh svetov. Pri Demianu na primer sta to tisti mirni domači svet in varnost, ki pride z njim, ter svet ulic, škandalov, klavnic, ječ, pijancev itd.

Hesse je ob prejemu Nobelove nagrade leta 1946 zapisal, da v nagradi vidi gesto spravljivosti in dobre volje, da se spet obnovi duhovno sodelovanje vseh ljudstev, hkrati pa je poudaril, da njegov ideal nikakor ni zabrisovanje posameznih nacionalnih značilnosti v prid duhovno uniformiranem človeštvu: »O ne, naj živi različnost vseh oblik in barv na našem ljubem svetu! Kako sijajno je, da je veliko ras in ljudstev, veliko jezikov, veliko odtenkov miselnosti in svetovnih nazorov.« Hesse v Demianu govori o nujnosti kritičnega sprejemanja informacij in skepse. Demian, ki predstavlja pripovedovalčev (Sinclair) vzor, oziroma pot k samemu sebi, s svojo razlago kajnovega znamenja (v smislu, da močnejši zmaga nad šibkim) spodbudi Sinclairja, da začne kritično gledati na svet (iz več zornih kotov, ne le iz vsiljenega enega, kot ga ponujajo različne institucije, ki so zadolžene, da polagajo v usta vrednote in norme) in si začne o stvareh ustvarjati lastno mnenje. Prav lastno mnenje je namreč tisto, kar človeka naredi za unikatnega, enkratnega. Posledično pa pride seveda do razkola v njem. Svet staršev namreč ne dopušča izkušenj, ki niso v skladu z univerzalnimi, svetimi vrednotami in normami. Tako se Sinclair ne malokrat počuti krivega in osamljenega. Vseeno pa ga nekaj vleče onstran dovoljenega.

Hessejevi psihološki romani so za vsakogar, ker se vsi iščemo in zastavljamo vprašanja, ki so bila zastavljena že mnogokrat prej. Smisel je ravno, da v tem večnem vračanju enakega vsak najde svoj odgovor.

Tjaša Plazar

Advertisements

One thought on “H. HESSE: Pomembnost kritičnega sprejemanja in skepse

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s