Beatrix Potter: Da najdeš zgodbe, ti včasih ni treba iti dlje od lastnega vrta.

15 with dog spot - pinterest
Petnajstletna Beatrix in njen kuža Spot

Beatrix Potter je bila ženska, v kateri se je združevalo mnogo nasprotij. Po duši majhna deklica, ki se je najraje na svetu družila s svojimi živalskimi prijatelji, je bila obenem poslovna ženska, ki je svoje otroške sanjarije izredno uspešno tržila v obliki knjižic za otroke, sčasoma pa celo z linijo igrač in raznih hišnih predmetov, ki so ostali popularni vse do danes. Slednje ni pomenilo samo velikega dosežka za žensko na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje; zgodilo se je namreč prvič, da je kak avtor izdal izdelke pod svojo licenco. S plišasto igračo Petra Zajca, ki jo je leta 1903 oblikovala avtorica sama, je zajček tako postal najstarejši licencirani literarni lik. Kljub velikemu uspehu je Beatrix Potter leta 1905, v svojem devetintridesetem letu starosti, kupila kmetijo Hill Top v vasici Lake District na severozahodu Anglije in se posvetila ovčjereji, s katero je skozi leta osvojila številne nagrade.

Zanimiv in nekam protisloven se zdi tudi pisateljičin odnos do živali. Mala Beatrix in njen mlajši brat Bertram sta imela namreč neznansko število hišnih ljubljenčkov, ki sta jih neutrudno risala in opazovala. Med njimi so bili psi, mačke, zajci, miši, žabe, kuščarji, kače in celo netopir. Kljub ljubezni do živali pa sta imela otroka tudi obsežno zbirko metuljev in drugih žuželk, ki sta jih z bucikami nameščala v za to namenjene okvirje. Beatrix je v svoji želji po bolj podrobni preučitvi živalske anatomije včasih tudi skuhala živalska trupla in tako izločila njihove okostnjake. Ob tem je skoraj težko verjeti, da so izpod rok iste deklice prišle naravnost očarljive sličice zajčkov in muck, oblečenih v jopice in predpasnike. Podrobnost njenih čudovitih akvarelov, v katerih se odseva strast do preučevanja narave, so znali ceniti tudi strokovnjaki za mikologijo (vedo, ki se ukvarja z glivami) in Beatrix Potter povabili k preučevanju gliv v Kraljevih botaničnih vrtovih v Kewu. Prispevala je mnogo podrobnih, tehnično dovršenih akvarelov in postala izkušena znanstvena ilustratorka na področju botanike in mikologije.

Beatrix_Potter,_Benjamin_Bunny,_Mrs_Rabbits_shop-wiki
Ilustracija Povesti o Benjaminu Zajku

Fascinacija nad živalmi in naravo, obenem pa skorajda ravnodušen pogled na neizprosne naravne zakone, sta vseskozi prisotna v več kot dvajsetih zgodbah, ki jih je v svojem življenju napisala Beatrix Potter. Spominjam se, kako sem se kot otrok zgrozila ob besedah gospe Gregorjeve v Povesti o Klapičinih zajčkih, ki je lahkomiselnim Klapičinim mladičem, ki so po obilnem kosilu zaspali na kompostu, želela porezati glave, jih odreti in z njihovimi kožami obrobiti svoj plašč. To, da so zajčki v zadnjem trenutku pobegnili iz vreče, v katero jih je ujel gospod Gregor ter mu podtaknili nagnite buče in repo, me ni kaj prida potolažilo. Junaki Beatrix Potter lahko kaj hitro obžalujejo svojo neprevidnost in lahkomiselnost – pod lokvanji navidez mirnega ribnika namreč prežijo lačne postrvi, vabljive zelenjavne grede straži neusmiljeni gospod Gregor, uglajeni gospodje pa se lahko kaj kmalu izkažejo za pretkane lisjake z vse kaj drugega kot prijateljskimi nameni. Toda takšno je življenje – v pripovedih Beatrix Potter ne boste našli besed »in živela sta srečno do konca svojih dni«. Kljub temu, da imajo pisateljičine zgodbe skoraj vedno pomirljiv konec, njeni junaki včasih le za las ubežijo kruti usodi, ki jim preti: nekateri jo odnesejo le brez jopice ali s strgano pelerino, medtem ko drugi ostanejo brez repa ali celo klavrno končajo v piti kot oče Petra Zajca.

Jemima1-wiki
Jemima Mlakar in lisjak

Četudi zgodbe Beatrix Potter vsebujejo moralne nauke, v njih pa večinoma nastopajo živali, jih ne bi mogli imenovati basni. V slednjih namreč vsaka žival predstavlja lik z že vnaprej določenimi in pričakovanimi značajskimi lastnostmi (levi so na primer pogumni, lisice zvite in zajci strahopetni), medtem ko v povestih angleške avtorice najdemo živahno kopico osebnosti. Čeprav se srečamo tudi s klasičnim zvitim lisjakom in gosko z zares gosjo pametjo, med množico pridnih, neposlušnih, pustolovskih ali strogih zajčkov ne najdemo nobenega strahopetca, poredni miši Anka Zmanjka in Palček Malček pa sta popolno nasprotje redoljubni miški gospe Mrvici. Nekateri liki nas zabavajo že s samim imenom in pojavo, četudi jih ne spoznamo podrobneje – takšna sta na primer gospod mestni svetnik Ptolomej Želvak in pupek (angleško newt) sir Isaac Newton iz Povesti o gospodu Jerneju Ribičiču. Po hudomušnosti, združeni s strahom, v katerem zna držati bralca, je tako Beatrix Potter malce podobna naši Svetlani Makarovič.

Čeprav zgodbe Beatrix Potter niso prave basni, je v nekaterih prisotna prefinjena kritika družbe, ki v eni izmed njih spomni na velikega ruskega basnopisca Ivana Andrejeviča Krilova. Takšna je Povest o veveričku Orehku, v kateri veverice odplujejo na Sovji otok, da bi si nabrale lešnikov. To lahko storijo le z dovoljenjem gospodarja otoka – starega čuka, gospoda Erjavca, kateremu morajo za plačilo vsakič prinesti to ali ono poslastico. Ker predrzni veveriček Orehek čuku ne izkaže spoštovanja, ga ta v jezi pograbi in skorajda požre, Orehek pa se mu v zadnjem hipu iztrga, kar ga stane repa. Povest spominja na Krilovo znamenito basen Žabe, ki prosijo carja. V njej žabe, ki si želijo vladarja, izvolijo žerjava, ki pa jih potem po mili volji tudi žre. Četudi je čuk v povesti Beatrix Potter bolj razumen in milosten od Krilovega žerjava, je vseeno tiran, ki živi na račun šibkejših, nepokornost in nedelavnost pa kaznuje brez milosti.

Potter_1912-wikiBeatrix Potter sicer ne premore Krilove ostre družbene kritičnosti, vseeno pa je v njenih zgodbah tu in tam najti satirične osti, uperjene proti angleškemu sistemu družbenih razredov. Dve izmed povesti, v katerih je še posebej vidna avtoričina kritika buržoaznega snobovstva in izumetničenega vedenja, sta Povest o dveh porednih miših in Povest o Tomažu Mucu. V slednji pripovedki mačka Tacinka Trzinka, ki pričakuje imenitni obisk prijateljic iz visoke družbe, svoje tri otroke očedi, jih stlači v skrajno neudobna pražnja oblačila ter jim zabiča, naj se vljudno obnašajo in hodijo po zadnjih tačkah. Celo v otroški zgodbici je očitno, da je takšno vedenje nenaravno za mačke, zato mucki oblačila zelo hitro umažejo in izgubijo. Eno izmed oblek si prilasti mimoidoči racak, ki se, čim si jo nadene, prične obnašati kot gizdalin in vzklikne: »Kako imenitno jutro!«. Kljub temu, da lahko vsakdo vidi, da gre le za oblečenega racaka, ki se mu obleka še zdaleč ne prilega, je ta preobrat v obnašanju zelo zanimiv. Ko se mucki vrnejo domov brez oblek, jih mama našeška in nažene v spalnico, prijateljicam pa se zlaže, da imajo ošpice. S tem v svoji samovšečnosti in želji po občudovanju zataji lastne otroke, ki se družbi nikakor ne smejo pokazati naravni in brez prisiljenega hlinjenja. Tovrstnega pretvarjanja pa ne obsodijo le mucki, temveč tudi miši iz Povesti o dveh porednih miših, ki se prikradeta v hišico za lutke, medtem ko stanovalk ni doma. Ko ugotovita, da hrana v hišici ni prava in da pod bleščečo barvo ni najti drugega kot mavec, v jezi razdejata hišico, ki se jima razkrije kot plehka kulisa. V lutkah, ki dejansko srečno živita to ponarejeno življenje, lahko zopet prepoznamo plitki in izumetničeni predstavnici buržoazije.

Beatrix Potter je s podedovanim denarjem in obilnim zaslužkom, ki ji ga je prineslo pisanje, kupila kar petnajst kmetij, ki so skupaj obsegale več kot tisoč šeststo hektarov zemlje. Mnoge je s tem rešila pred propadom, zagotovila delo številnim krajanom in jim tudi sama pomagala poprijeti za delo. Po smrti je kmetije zapustila državi, po njeni želji pa so kmetijo Hill Top ohranili takšno, kakršna je bila za časa njenega življenja, zato še vedno pritegne tisoče obiskovalcev na leto. Skupaj z njo živijo naprej tudi liki iz avtoričinih slikovitih akvarelov in vdihujejo nezamenljivo čarobnost knjigam, ki jih prebirajo otroci po vsem svetu. Približuje jim naravo in jim vzbuja fascinacijo nad rastlinami in živalmi, ki jih lahko srečajo že na lastnem vrtu. Kot je avtorica nekoč dejala sama: »Če sem naredila karkoli, vsaj malo, da bi pomagala majhnim otrokom uživati v poštenih, preprostih radostih, sem napravila nekaj dobrega.«

 (Brina Jamnik)

 

Slike: Wikipedia

Viri:

Potter, Beatrix. Majcene povesti o Petru Zajcu. Prevedel Branko Gradišnik. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1994.

https://www.theguardian.com/books/2006/dec/07/booksforchildrenandteenagers

https://www.theguardian.com/books/2016/jul/28/beatrix-potter-peter-rabbit-tale-kitty-in-boots-150-anniversary

http://www.bbc.com/culture/story/20160728-the-hidden-adult-themes-in-beatrix-potter

About Beatrix Potter

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s